Depresija je motnja duševnega zdravja, za katero pa ne trpijo samo odrasli. Vse bolj pogosta je tudi pri najstnikih in ima lahko, če ne ukrepamo pravočasno, tudi zelo resne in tragične posledice. Če opazite prve znake depresije pri najstniku, težav nikakor ne smete ignorirati oziroma jih označiti kot eno izmed težavnih faz odraščanja. Bodite pozorni in prisluhnite svojemu odraščajočemu otroku!

Mladostnik z depresijo potrebuje pomoč in zdravljenje. Depresija, ki ni pravočasno in pravilno zdravljena, se sčasoma poslabša in se lahko stopnjuje do zlorabe drog, samopoškodovanja in samomorilnih misli. Mladostniki so, še mnogo bolj kot odrasli z depresijo, nezmožni sami premagati depresivno motnjo, saj ne poznajo ustreznih mehanizmov spopadanja z negativnimi čustvi, obenem pa njihov čustveni in psihološki razvoj še ni zaključen. Starši se lahko po pomoč in nasvet obrnete na zdravnika, psihologa za otroke in mladostnike, lahko pa se vključite tudi v terapevtsko skupino ali obiščete družinskega svetovalca oziroma terapevta.

Kako prepoznati depresijo pri najstnikih?

Prvi in najbolj prepoznaven znak je nenadna in hitra razdražljivost. Najbolj očitna je, ko se pojavi pri tistih otrocih in mladostnikih, ki prej niso bili razdražljivi, temveč bolj umirjeni in so se manj burno odzivali na svojo okolico. Razdražljivost lahko opazimo že pri najmanjših, na videz povsem nepomembnih stvareh. Če se povečani razdražljivosti pridružijo še pogosti napadi nagle jeze, krivdo za konflikte pa mladostnik največkrat zvrača na druge, moramo pomisliti na možnost depresivne motnje. Kadar mladostnik pogosto besni zaradi na videz malenkostnih stvari in se zapleta v stalne konflikte z vrstniki in domačimi, torej s sorojenci in predvsem s starši, ki od njega nekaj zahtevajo, mu prepovedujejo ali mu naročajo, lahko to pomeni tudi, da v sebi pravzaprav močno trpi in potrebuje pomoč.

Depresivni mladostniki razmišljajo pesimistično

Mladostniki, ki so depresivni, imajo pesimističen pogled na svet okoli sebe, nimajo jasnih ambicij, nimajo ciljev za prihodnost oziroma so ti cilji in želje nenadoma postali nepomembni. Takšne spremembe v razmišljanju posledično povzročajo, da jim upada sposobnost koncentracije, upada jim motivacija za vse, kar so nekoč radi počeli, nimajo interesa za aktivno udejstvovanje v družbi. Hobiji, interesne dejavnosti in druženje z vrstniki v prostem času jim niso več v veselje. Počutijo se drugačne od vrstnikov, nekateri med njimi o sebi mislijo, da so za vse druge nezanimivi in nepomembni. Depresivni mladostniki mislijo in čutijo, da nikomur ni mar zanje in da jih nihče nima rad. Imajo slabo samopodobo, saj o sebi menijo, da so nesposobni oziroma manjvredni.

Zagrenjenost kot znak depresije

Depresivni mladostniki so zagrenjeni, čutijo praznino v sebi, njihova čustva so otopela. Posledično se ne zmorejo več veseliti, smejati, sprostiti in zabavati. Polni so jeze, besa, potrtosti in žalosti. Težave pa se kažejo tudi na fizični ravni, in sicer s slabostmi in telesnimi bolečinami, ki nimajo pravega vzroka. Mladostniki tožijo, da jih boli želodec, občutijo mravljinčenje telesa in splošno slabost. Čutijo tudi hudo pomanjkanje energije in življenjske moči, zato se vedno manj gibajo, ne najdejo smisla in volje niti za povsem običajne dnevne aktivnosti, več spijo in se tudi na ta način umikajo pred svetom. Neredko so z depresijo in s slabo samopodobo povezane tudi motnje hranjenja – pomanjkanje teka ali pa prenajedanje, bruhanje, namerno stradanje itd.

Otožnost, jok, dolgočasje in pomanjkanje motivacije

Otožnost najstniki zelo različno izražajo: z nenavadnim izborom oblačil, s pisanjem pesmi, z risanjem temačnih motivov, s poslušanjem določene vrste glasbe … Spet drugi jočejo brez konkretnega razloga. Obup, brezvoljnost in žalost pa lahko posamezniki izrazijo tudi tako, da povsem zanemarijo osebno higieno. Pomanjkanje motivacije za vsakdanja opravila in zmanjšana volja do življenja sta vzrok, da lahko najstnik neopravičeno izostaja od pouka, posledica le-tega pa je tudi slabši učni uspeh in z njim povezana slaba samopodoba. Tako je začaran krog sklenjen. Kadar najstnik izostaja od pouka, da bi ostal doma, se ne druži s prijatelji, veliko spi in se zapira vase, obenem pa se ni zmožen skoncentrirati na šolske obveznosti in nima nobenih interesov izven svojega osebnega prostora, je to lahko resen opozorilni znak, da trpi za depresivno motnjo.

Odklanjanje in pomanjkanje komunikacije

Depresivni mladostnik ponavadi ne želi komunicirati – niti s prijatelji niti z drugimi družinskimi člani. Pogosto se izogiba družinskim dogodkom, rojstnim dnem prijateljev, zabavam, celo šoli, pa čeprav je še pred kratkim užival v družbi prijateljev in družine. Zaradi depresije z njimi ne more več deliti svojih občutkov, ker jih še sam ne razume in je vse bolj in bolj prepričan, da mu nihče ne prisluhne in ga nihče ni sposoben razumeti.

Depresija in beg od doma, droge, samopoškodovanje in samomor

Beg od doma je vedno klic na pomoč! Depresivni najstniki lahko začnejo uživati alkohol in droge, saj jim to predstavlja pobeg pred lastnimi čustvi. Posamezniki, ki težko govorijo o svojih čustvih, pa lahko svojo napetost, nemir in bolečino obvladujejo tudi s samopoškodbami. Najstnik, ki je depresiven, lahko razmišlja celo o samomoru. Vse to je mogoče preprečiti, če pravočasno prepoznamo znake depresivne motnje pri mladostniku in mu na ustrezen, razumevajoč način zagotovimo pomoč in oporo.

Kako pomagati depresivnemu najstniku?

Včasih je staršem težko razlikovati med uporniškim vedenjem in klicem na pomoč, saj klic na pomoč največkrat ni tak, kot bi ga pričakovali. Mladostnik z depresijo praviloma ne bo iskal pogovora, temveč se bo umikal, zavračal bo komunikacijo in se le s težavo odprl staršem, saj meni, da ga nihče ne razume. Lahko se svojih negativnih občutkov celo sramuje. Neredko so najstniki razočarani nad seboj in nad dejstvom, da se ne zmorejo vključiti v družbo ter se sramujejo tega, kako se odzivajo na svojo okolico. Počutijo se nerazumljene, saj niti sami niso sposobni razumeti izvora svojih čustev, zato se izmikajo pogovoru, predvsem kadar imajo občutek, da bodo za svoje vedenje obsojani. Pogovor pogosto lažje vzpostavijo s tretjo osebo, ki pridobi njihovo zaupanje, a obenem ni neposredno vpletena v njihovo življenje. Pogovor z neznancem (terapevtom) lahko pomaga tudi zato, ker najstniku omogoči, da svoja občutja razloži na način, kot jih razume sam, in ki se pogosto razlikuje od tega, kako njegovo vedenje razume okolica. Terapevt mu ponudi priložnost, da tudi sam bolje spozna razlog, zakaj se tako počuti in skupaj z njim poišče pot iz depresije.

Če slutite, da je vaš mladostnik depresiven, poiščite pomoč. Duševno zdravje je prav tako pomembno kot fizično! Ne spreglejte znakov, da vaš otrok potrebuje pomoč, pogovor in razumevanje.

 


Nazaj na seznam