Gibanje v naravi: kako se orientirati in najti pravo pot

Gibanje v naravi je ena najlepših prostočasnih dejavnosti in tudi eden najbolj doživetih načinov povezovanja z okoljem, ki nas obdaja. Naj bodo to hribi, gore, gozdovi, ravnine ali rečne struge, pomembno je, da se znamo orientirati.

Običajno s tem ni težav, saj so pohodne in kolesarske poti v Sloveniji dobro označene, pa tudi razdalje so tako majhne, da četudi zaidemo, prej ali slej pridemo do kakšne poti. A včasih vendarle beremo, kako so gorski reševalci iskali izgubljene pohodnike ali kako se je kolesarski izlet zaradi izbire napačne smeri zavlekel v temo. Če boste upoštevali naslednje nasvete, boste občutno zmanjšali možnosti, da bi se tudi vi med gibanjem v naravi izgubili.

Priprava na pot

Če se odpravljate na pohodniško ali kolesarsko pot, ki je še ne poznate, si že doma natančno oglejte zemljevid, na njem označite načrtovano pot ter si poskusite zapomniti vsaj osnovne podatke za orientacijo, ki vam bodo pomagali pri gibanju v naravi.

Kje je sever in v kateri smeri je cilj? V katerih smereh so najvišji in značilni vrhovi, ki jih je enostavno prepoznati? Kje so severna in kje so južna pobočja? Kako se po poti spreminja naravna vegetacija? Kje so reke in potoki? Če imate v glavi vsaj okviren zemljevid območja, po katerem se boste gibali, in njegove naravne značilnosti, bo orientacija med hojo ali kolesarjenjem mnogo lažja.

Papirnati zemljevid in kompas

Najbrž se sprašujete: zakaj bi v času pametnih telefonov in navigacije GPS nosili s seboj papirnati zemljevid in kompas? Razlogov je več.

Natančen papirnati zemljevid, običajno v merilu 1:25.000 (t. i. “specialka”) z vrisanimi podrobnostmi, kot so izohipse, vegetacija, melišča, pohodne poti in podobno, nudi mnogo boljši pregled nad širšim območjem gibanja v naravi kot zaslon mobilnega telefona ali namenske navigacijske naprave. Prikaz na omenjenih napravah je preprosto premajhen, da bi si lahko z enim pogledom ter brez premikanja, približevanja in oddaljevanja digitalnega zemljevida ogledali večje območje.

K papirnatemu zemljevidu pa sodi tudi klasičen kompas z ravnilom za merjenje razdalje in oznakami za določanje smeri. Odgovor, zakaj klasičen kompas, ko pa smeri neba lahko prikaže tudi mobilni telefon ali naprava GPS, je preprost: klasičen kompas deluje vedno v vseh razmerah in ni odvisen od stanja baterije. Obenem uporaba klasičnega kompasa človeka tudi prisili, da se nauči in razume (vsaj) osnovne zakonitosti določanja lokacije in smeri v naravi.

Elektronske naprave so sicer koristne in jih uporabljajo tudi profesionalci, kot so gorski reševalci, vojaki in vodniki, a ti imajo za rezervo vedno s seboj tudi analogne pripomočke. Mobilni telefon z GPS-om in namenske ročne navigacijske naprave si je še najbolje predstavljati kot avtomobil z avtomatskim menjalnikom. Ta je praktičen in priročen, a če znate voziti samo “avtomatika”, boste v težavah, če bo treba kdaj sesti za volan avta z ročnim menjalnikom.

Opazovanje med gibanjem v naravi

Gibanje v naravi je mnogo bolj doživeto, če se iz pasivnega opazovalca okolice spremenimo v aktivnega raziskovalca. S tem ni mišljeno, da bi morali postati Bear Grylls, temveč da med hojo ali kolesarjenjem aktivno spremljamo bližnjo in širšo okolico, njene značilnosti in naravne pojave. Da ne sledimo zgolj poti in računajomo, da nas bo pripeljala na želeni cilj, temveč smo ves čas pozorni, v katero smer se gibljemo, v kateri smeri je cilj in koliko smo še oddaljeni do njega.

Aktivno opazovanje in pomnjenje okolice je izjemnega pomena tudi v primeru, če se izgubimo ali če zaradi spremembe vremena, poslabšanja vidljivosti ali noči izgubimo vizualni stik z opornimi točkami, po katerih bi se sicer orientirali.

Morda se zdi takšen način gibanja v naravi zahtevnejši in v nasprotju s tem, kar oglašujejo proizvajalci najrazličnejših elektronskih naprav, ki naj bi kar se da poenostavile orientacijo na prostem. Toda ali ni ravno opazovanje narave, njenih značilnosti in pojavov tisto doživetje, zaradi katerega je gibanje v naravi tako zanimivo in privlačno?

Spremljanje lokacije na zaslonu in slepo sledenje digitalnemu zapisu poti, ki smo ga prenesli s spleta, nas lahko ne le spravi v težave, temveč nas oropa tudi pristnega doživetja in uporabe lastnih čutil pri nečem tako osnovnem in prvinskem, kot je gibanje v naravi.

Relief, sonce, rastline in voda – naravni kažipoti

Narava sama, če smo le dovolj izostreni opazovalci, nudi številne informacije za orientiranje. Če gibanje sonca povežemo s časom, lahko določimo smer neba. Ravno tako si lahko pri določanju smeri neba pomagamo z rastlinjem, še zlasti v gozdu in v gorskem svetu. Mah ponavadi raste na severni strani dreves in skal, letnice dreves pa so običajno na severni strani gostejše. Sneg v gorah se ponavadi dalj časa obdrži na severni strani, prav tako so severna pobočja običajno strmejša in manj poraščena z visoko vegetacijo.

Reke in potoki so izvrstni za orientacijo, saj pomembno zaznamujejo pokrajino in običajno vodijo do naseljenih območij. Če smo si ogledali zemljevid in vemo, v katero smer teče reka ali potok, pa lahko na ta način določimo tudi smeri neba.

Označene in neoznačene poti

Slovenija je prepredena z označenimi in neoznačenimi pohodnimi in kolesarskimi potmi, zaradi česar je gibanje v naravi relativno varno, če se jih držimo in njihovi izbiro prilagodimo svojemu znanju in telesni pripravljenosti. Kljub temu pa se lahko zgodi, da se kdaj izgubimo. Markacija lahko zbledi, jo spregledamo ali pa jo prekrije ruševje, neoznačena pot se lahko nenadoma konča ali jo preraste trava.

V takšnem primeru gorski reševalci svetujejo, da se takoj ustavimo in po isti poti vrnemo nazaj do zadnje znane markacije ali vidnega dela neoznačene poti. Nadaljevanje naprej “na slepo” nas lahko pripelje na nevarne in izpostavljene terene, kjer se lahko zgodi, da ne bomo mogli več ne naprej ne nazaj.

Tudi sicer je osnovno pravilo, če se med gibanjem v naravi izgubimo, da se takoj ustavimo in s pomočjo zemljevida določimo svoj natančen položaj. Nadaljevanje poti “po občutku” ali iskanje prave poti, “ki mora zagotovo biti tam naprej”, nas lahko spravi samo še v večje težave ali pripelje do nezgode.

Link na članek "Na morje in v gore brez skrbi z družinskim nezgodnim zavarovanjem"

Gibanje v naravi človeka krepi in uči novih spretnosti

Narava je najboljši prostor za sprostitev. Z gibanjem v naravi krepimo telo in duha, nabiramo nove izkušnje ter se povezujemo s svojo osnovno bitjo. Narava nas uči, kako preživeti, kako opazovati in odstira tančico samoumevnosti s stvari, ki so v svojem bistvu nepredvidljive in neobvladljive. Uči nas prilagajanja, sobivanja in sožitja, lastnosti, za katere se zdi, da so v sodobnem hitrem svetu marsikdaj odrinjene na rob.

Aktivno gibanje v naravi, kjer zvedavo opazujemo, zaznavamo in se s svojimi izostrenimi čutili orientiramo, je eno najbolj veličastnih doživetij. Tam zunaj je pravzaprav vse, kar potrebujemo – le čas si moramo vzeti ter odvreči miselnost sodobnega človeka, da mora biti vse hitro, enostavno in popolno. Izgubiti se ni pravzaprav nič slabega, če se s tem naučimo nekaj novega.