Anksioznost je čustveno stanje, ki ga zaznamujejo neprijetnost, občutki strahu in živčna napetost. Po podatkih številnih študij naj bi za anksioznimi motnjami trpelo okrog 10 % ljudi po svetu.

Anksioznost sama po sebi ni bolezen. Je povsem naraven odziv, ki je tako kot stres ključnega pomena za naše preživetje v primerih, ko nam preti nevarnost iz okolja.

Ko govorimo o anksiozni motnji, imamo v mislih pretiran odziv, ki nima stika z realnostjo, občutki tesnobe pa so močni in nenehno prisotni

Poznamo različne vrste anksioznosti

Anksiozna motnja je nadpomenka, ki označuje številne različne oblike anksioznosti, in sicer:

  • generalizirana anksiozna motnja ali GAM: To motnjo zaznamujejo močni in dolgotrajni občutki tesnobe in strahu, ki segajo na številna področja. Oseba z GAM je nenehno v pričakovanju negativnega ali celo tragičnega dogodka na različnih področjih, kot so finance, zdravje, družina, delo ali drugo. Svojih skrbi ne more nadzorovati. 
  • socialna anksioznost ali fobija: To je pretirana skrb in neobvladljiv strah pri povsem vsakdanjih družbenih stikih. Fobijo posamezniki pogosto občutijo pri telefonskih klicih, pri vsakdanjih opravilih, npr. obisku trgovine, banke, pri pogovorih z znanci ... Oseba čuti, da jo drugi nenehno opazujejo in ocenjujejo. Boji se, da jo bodo drugi osramotili ali spravili v zadrego.
  • obsesivno-kompulzivna motnja ali OCD: To motnjo zaznamujejo prisilne misli ali dejanja, ki jih oseba doživlja kot mučne. Gre za neobvladljive misli, ki presegajo meje razuma. Ena izmed najbolj razširjenih oblik motnje je obsedenost s čiščenjem. Dejanja osebe poganja strah pred bakterijami, okužbami in umazanijo. Neprestano si temeljito umiva roke, čeprav po tem ni realne potrebe. Drugi tipični vedenjski vzorci osebe z OCD vključujejo štetje, zbiranje ali kopičenje predmetov, nenehno organiziranje ali pospravljanje in ponavljanje besed v glavi.
  • panična motnja: Silovit občutek groze se pojavi nenadoma. Pride lahko do paničnega napada, ki ga spremljajo pretirano potenje, bolečine v predelu prsi in razbijanje srca. Oseba ima občutek, da se duši ali čuti srčni napad, čeprav ga v resnici ne doživlja.
  • zdravstvena anksioznost ali hipohondrija: To je bolj specifična oblika anksiozne motnje in sega na področje zdravja, saj je prisoten bolezenski strah pred boleznimi. Osebo s hipohondrijo neprestano spremlja obsedenost z različnimi deli telesa in bolečinami ali neprijetnostmi. Oseba je osredotočena na delovanje določenega organa (npr. srca, možganov) ali na zdravje nasploh. Osebe z zdravstveno anksioznostjo pogosto iščejo pomoč pri osebnem zdravniku, saj jih spremlja prepričanje, da je z njihovim telesom nekaj narobe. Hipohondrija lahko povzroči tudi resnične fizične simptome, predvsem vrtoglavico, bolečine ali pritisk v prsih in otrplost. Tu se začne začarani krog: anksioznost povzroči fizične simptome, ti simptomi pa osebi služijo kot dokaz, da je prisotna resna bolezen. Namesto da bi oseba poiskala pomoč pri psihoterapevtu, se zateče k osebnemu zdravniku. 
  • posttravmatska stresna motnja ali PTSM: Ta motnja nastane kot posledica preživljanja izjemno hudega dogodka ali travme. Pojavi se lahko kot intenziven odziv na izjemno hude dogodke, npr. naravne katastrofe, fizično ali spolno nasilje, teroristični napad, vojno, mučenje, nesreče, smrt bližnjega. V večini primerov se simptomi PTSM pojavijo v prvem mesecu po travmatičnem dogodku. PTSM ima resne posledice na posameznikovo vsakdanje življenje. Značilni so nenadni prebliski (angl. flashback) in spomini, hude nočne more, ponavljajoče se grozeče misli ali podobe ter fizični simptomi, kot so bolečine, potenje, tresenje in slabost. 

Specifične situacije, ki lahko povzročijo anksioznost

Poleg splošnih razlogov lahko navedemo tudi bolj natančne situacije, ki pogosto vodijo v nastanek anksiozne motnje. Med drugim:

  • hudi pritiski na delovnem mestu,
  • finančna stiska,
  • družinske težave,
  • skrbi pred rojstvom prvega otroka,
  • velike življenjske spremembe, npr. sprememba službe ali selitev,
  • zmanjšana mobilnost ali fizična sposobnost,
  • zmanjšana sposobnost razmišljanja ali izguba kratkotrajnega spomina,
  • nedavna diagnoza kronične zdravstvene težave, npr. multipla skleroza, sladkorna bolezen ..,
  • javno nastopanje,
  • ločitev ali izguba bližnjega.

Pozorni bodite na naslednje simptome

Vsaka oseba drugače doživlja anksioznost, prav tako se simptomi razlikujejo po svoji intenzivnosti. Oseba lahko izkusi neprijetne občutke v trebuhu ali razbijanje srca. Počuti se, kot da nima več nadzora niti nad okoljem niti nad svojim telesom. Pri resnejših motnjah so lahko simptomi še bolj siloviti. Prisotni so lahko panični napadi, nenadni boleči spomini, hude in ponavljajoče se nočne more ter splošen občutek strahu. 

Med glavne simptome uvrščamo:

  • povišan srčni utrip in občutek 'razbijanja' v prsih,
  • hitro dihanje,
  • suh občutek v ustih,
  • občutek nemirnosti,
  • razdražljivost in žalost,
  • občutek hudega pritiska,
  • občutek, da je treba nenehno hiteti,
  • 'cmok v grlu',
  • težave s koncentracijo,
  • težave s spanjem,
  • otrdelost v mišicah,
  • občutek panike, strahu in neprijetnosti,
  • hladne, potne, odrevenele dlani (in stopala),
  • občutek slabosti,
  • vrtoglavica.                     

Vsak primer anksiozne motnje še ne vsebuje vseh zgoraj navedenih simptomov. Znaki so lahko blagi, srednje hudi ali zelo hudi – odvisno od tega, kaj jih je povzročilo, ter od posameznikove reakcije na dogodek. 

Napad tesnobe je manj intenziven kot napad panike

Napad tesnobe zlahka zamenjamo za panični napad, saj gre za podobna pojava. Oseba lahko doživi celo oba napada naenkrat. Vseeno so med njima pomembne razlike. Pri paničnem napadu oseba največkrat misli, da popolnoma izgublja nadzor ali celo umira, npr. doživlja srčni napad. Pojavita se lahko derealizacija (občutek nerealnosti) ali depersonalizacija (občutek, da je posameznik ločen od samega sebe).

Panični napad se navadno pojavi nenadno in ga ne povzroči točno določen dejavnik, medtem ko lahko pri napadu tesnobe lažje določimo vzrok. Fizični simptomi paničnega napada so podobni, a bolj intenzivni kot v primeru napada tesnobe. Pogosto se zgodi, da oseba zaradi napada potrebuje zdravniško pomoč, saj resnično verjame, da umira. 

Panični napad navadno spremlja tudi intenziven strah pred tem, da bi se napad ponovil. Oseba se lahko začne izogibati določenim dejavnostim, ki jih povezuje s prejšnjim paničnim napadom. Če se je napad zgodil npr. na bazenu, se oseba začne izogibati bazenom, vodi ipd. 

Vzroki za nastanek anksioznosti so številni

Velikokrat se med seboj prepletajo ali pa en dejavnik vodi v nastanek naslednjega. 

Možni dejavniki so:

  • okoljski stresorji: To so dejavniki iz okolice, ki pri posamezniku lahko povzročijo anksioznost. Lahko gre za manj ali bolj intenzivne stresorje, ki na vsako osebo vplivajo drugače – npr. težave z medosebnimi odnosi, predvsem z najbližjimi (npr. partner, starši), težave na delovnem mestu ali finančne težave. Vplivajo lahko tudi okoljski dejavniki drugačne vrste – npr. nižja raven kisika v zraku na nekaterih visokoležečih geografskih območjih. 
  • genetski dejavniki: Osebe, katerih družinski člani so trpeli za anksioznostjo, imajo več možnosti, da ta sindrom izkusijo tudi sami. Študije morebitnega gena za anksioznost so zaenkrat v začetni fazi, zato o natančnem vplivu genetike še ni mogoče razpravljati. Vsekakor pa obstaja možnost, da genetska zasnova vpliva na posameznikov čustveni odziv na okoljske stresorje. 
  • zdravstveni dejavniki: Tesnoba se lahko pojavi kot simptom neke zdravstvene težave ali kot posledica uživanja zdravil za določeno bolezen. Pojavi se lahko tudi kot odziv na intenzivno operacijo ali dolgotrajno okrevanje po bolezni.
  • možganska kemija: V svojem bistvu je anksioznost neravnovesje hormonov in električnih signalov v možganih. 
  • uživanje ali nedavno prenehanje uživanja alkohola ali prepovedanih substanc, npr. drog.

Anksioznost se lahko pojavi tudi brez očitne prisotnosti kateregakoli izmed zgoraj naštetih dejavnikov. Pogosto se dejavniki med seboj prepletajo. Okoljski stresor (npr. finančne težave) lahko vodi v prekomerno uživanje alkohola, le-to pa vpliva na poslabšanje medosebnih odnosov. 

Kako uspešna je samopomoč? 

V določenih primerih lahko oseba simptome anksioznosti bistveno olajša s samopomočjo. Samopomoč pogosto uporabljamo v kombinaciji z drugimi oblikami pomoči, npr. z zdravili ali s pogovornimi terapijami. Je tudi odličen način za preprečevanje anksioznosti. Če je sindrom intenziven ali prisoten že dlje časa, samopomoč ni dovolj.

Obstajajo številni načini, ki lahko osebi pomagajo v boju z manj intenzivno različico anksioznosti. Med najpomembnejše spadajo:

  • dobro uravnavanje stresa: Za dobro duševno zdravje nasploh je ključna pridobitev ene izmed najpomembnejših življenjskih spretnosti – sposobnosti uravnavanja stresa. Naš odziv na stres je tisti, ki lahko določi usodo našega duševnega zdravja. Ali se bomo na stresne situacije odzvali s samozavestjo in občutkom, da smo kos vsemu? Ali bomo pustili, da nas stresna situacija prevzame in si v glavi predstavljali najhujše scenarije? Dobro uravnavanje stresa je spretnost, ki jo negujemo vse življenje. Obstajajo pa tudi majhne spremembe življenjskega sloga, ki lahko čez noč lajšajo občutke tesnobe. Pomembna je predvsem dobra organizacija obveznosti in sposobnost ločevanja med pomembnimi in manj pomembnimi nalogami, ki jih lahko pustimo ob strani.
  • sprostitvene tehnike: So enostavne dejavnosti, ki nadvse blagodejno vplivajo na naše počutje, pomagajo pa umiriti tudi fizične simptome, ki spremljajo anksioznost. Med najbolj učinkovite sprostitvene tehnike spadajo meditacija, vaje za globoko dihanje in joga. Izjemno blagodejno vplivajo tudi druge aktivnosti, ki ne zahtevajo vadbe ali predhodnih izkušenj, npr. tople kopeli. 
  • telesna aktivnost: Dobrodošle so vse vrste telesne aktivnosti, še posebej tiste, ki so osebi v veselje. Fizična aktivnost lahko izboljša samozavest in spodbudi izločanje serotonina v možganih. Redna vadba torej ni priporočljiva zgolj zaradi pozitivnih učinkov na naše fizično zdravje, ampak na številne načine vpliva tudi na duševno zdravje: pomaga izločati hormone sreče, spodbuja dele možganov, ki pri osebi z duševnimi težavami niso dovolj aktivni, ali pa preprosto pomaga odvrniti misli od skrbi. 
  • vaje za spreminjanje negativnih misli v pozitivne: Enostavne vaje lahko spremenijo delovanje možganov in jih spodbudijo.

Kako poteka zdravljenje?

Načine zdravljenja anksiozne motnje lahko delimo v tri skupine:

  • kognitivno-vedenjska terapija,
  • zdravljenje s pomočjo zdravil, npr. z antidepresivnimi zdravili,
  • skupine podpore za ljudi z anksiozno motnjo.

Pomembno je, da prav vsak, ki pri sebi prepozna simptome anksioznosti, čim prej obišče osebnega zdravnika. Strokovna pomoč v začetnih fazah lahko občutno zmanjša možnost za nastanek resnejših duševnih težav, prav tako pa pomaga pri hitrejšem okrevanju.

Kognitivno-vedenjska terapija in miselne napake – uspešno proti anksioznosti 

Kognitivno-vedenjska terapija (KBT) je vrsta pogovorne terapije, ki osebi pomaga prepoznati negativne vzorce mišljenja, torej temelje vsake anksioznosti. Je najbolj uspešna oblika zdravljenja depresije in anksioznih motenj. O možnosti zdravljenja s KBT se lahko pozanimate pri osebnem zdravniku – gre za široko dostopno pogovorno terapijo.

Kognitivno-vedenjska terapija osebi pomaga, da težave ali navidezne težave razume bolj objektivno, racionalno. Za anksioznost je namreč značilno, da oseba »iz muhe naredi slona«. Prav s pomočjo KBT lahko oseba kljubuje tovrstnemu razmišljanju in se postavi naproti. Od podobnih pogovornih terapij se med drugim razlikuje po svoji pragmatičnosti (pomaga identificirati točno določene težave in zanje poišče rešitve), visoki strukturiranosti (pri številnih drugih terapijah oseba prosto govori o svojih težavah, pri KBT pa oseba skupaj s terapevtom označi točno določene težave z anksioznostjo in postavita izmerljive cilje, kako lahko svoje težave korak za korakom premaga) ter osredotočenosti na aktualne težave (KBT se osredotoča na sedanjost in ne poskuša razvozlati težav iz preteklosti).

Vir: NHS

Osnovna predpostavka kognitivno-vedenjske terapije je, da poznamo dve vrsti reakcij na situacije: tiste, ki nam pomagajo, in tiste, ki nam zgolj škodijo. S pomočjo KBT lahko prepoznamo negativne miselne vzorce oz. miselne napake, ki se jih morda sploh ne zavedamo. Negativni miselni vzorci so v osebi lahko globoko zakoreninjeni in vzbudijo občutke strahu in tesnobe.

Poznamo številne miselne napake. Med najbolj pogoste prištevamo:

  • katastrofiziranje: Že najmanjši neprijeten dogodek vidimo kot katastrofo, predstavljamo si, kaj vse bi še šlo lahko narobe (npr. oseba ne naredi enega izpita in zato misli, da nikoli ne bo dokončala šolanja).
  • črno-belo mišljenje: Prav vse vidimo in doživljamo na strogo binaren način – dobro/slabo, srečno/nesrečno. 
  • branje misli: Predvidevamo, kaj si o nas mislijo drugi in kako nas ocenjujejo (še posebej značilno za socialno anksioznost). 
  • personalizacija: Hudi občutki krivde, ki jo vedno prenašamo nase, ter sprejemanje odgovornosti za dogodke, ki sploh niso naša krivda. 
  • napovedovanje prihodnosti oz. prerokovanje: Podobno kot pri katastrofiziranju, oseba nenehno misli, da se bodo stvari iztekle slabo.  
  • čustveno sklepanje: Enačenje naših čustev z realnostjo (»počutim se neumno, zato tudi sem neumen/neumna).
  • postavljanje zahtev: Prisotno je kritiziranje samega sebe z uporabo besed, kot so »moram«, »ne smem« ..., ki osebo potisnejo v hud stres. 

Ena izmed prvih nalog kognitivno-vedenjske terapije je prepoznavanje miselnih napak, nato je treba postaviti cilje in sestaviti načrt, ki osebi pomaga odpraviti miselne napake. 

Škodljivi miti o anksioznosti

Čeprav vsak deseti posameznik trpi za anksioznimi motnjami, se okoli njih pojavlja obilo mitov. Boljša izobraženost ter poučenost o duševnih težavah pomaga razblinjati mite, kot so:

  1. mit: Z zdravo prehrano, redno telesno vadbo in izogibanjem kofeinu bo anksioznost izginila. Resnica: Anksiozne motnje so zapletene. Večina ljudi za okrevanje po duševni motnji potrebuje več kot zgolj spremembo življenjskega sloga. Potrebne so pogovorne terapije ali druge oblike strokovne pomoči.
  2. mit: Nekateri ljudje so pač nevrotični in nagnjeni k nenehni zaskrbljenosti, zato jim ni pomoči. Resnica: Ne glede na morebitno genetsko nagnjenost, lahko prav vsaka oseba sistematično spremeni svoje načine razmišljanja, ki so razlog za anksioznost. Pogovorne terapije osebi pomagajo, da lahko svojo realnost dojema na bolj objektiven način.
  3. mit: Oseba z anksiozno motnjo se mora izogibati stresu in vsem situacijam, ki bi lahko povzročile občutke tesnobe. Resnica: Izogibanje lahko poslabša anksiozne motnje. Pomembno je, da se oseba NE izolira od preostalega sveta in nadaljuje svoje vsakdanje življenje. 

Vir: ADAA

Tako lahko preprečite pojav anksioznosti

Anksioznost je resna, a ozdravljiva motnja, ki jo lahko nadzorujemo (in preprečimo) na številne načine. Z naslednjimi koraki lahko zmanjšamo možnosti za pojav motnje:

  • Zmanjšajte količino zaužitega kofeina ali popolnoma prenehajte uživati kofein. Kofein se ne nahaja zgolj v kavi, temveč tudi v čaju, nekaterih gaziranih in energijskih pijačah (Coca-Cola, Red Bull) in čokoladi. Kofein v telesu povzroči podobno reakcijo kot odziv boj ali beg. Oseba bo napačno ocenila velikost morebitne grožnje iz okolja. Večja je možnosti, da se bo odzvala panično. Kofein lahko povzroči hitrejše bitje srca, težave s spanjem, občutek vznemirjenosti, vrtoglavico, drisko, nenadne spremembe počutja, slabost in razdražljivost. Strokovnjaki priporočajo, da dnevno ne zaužijemo več kot 400 mg kofeina (3–4 skodelice kave). Pri osebah, ki so nagnjene k anksioznosti, pa je priporočljivo, da je uživanje kofeina čim manjše ali celo nično – vsaka skodelica lahko povzroči negativno spremembo v počutju. 
  • Poskrbite za dober spanec. Kaj se pojavi prej – slab spanec ali anksioznost? Odgovora ne poznamo, prav gotovo pa sta oba pojava tesno povezana. Kronični stres in anksioznost lahko povzročita ali poslabšata težave s spanjem. 
  • Izogibajte se alkoholu in drogam. Čeprav lahko alkohol na videz pomaga pri občutkih anksioznosti, je realnost povsem drugačna. Številni z motnjo socialne anksioznosti se zatečejo k alkoholu v želji, da bo alkohol zmanjšal njihove občutke neprijetnosti, sramu ali zadržanosti v družbi, vendar je dolgotrajen učinek alkohola na anksioznost ravno obraten. Alkohol negativno vpliva na uravnoteženo delovanja možganov in povzroča, da se oseba ne spopade s svojo težavo, temveč jo zakriva s pomočjo alkohola. 
  • Kljub določeni meri genetskih dejavnikov lahko možnosti za nastanek anksioznosti bistveno zmanjšamo. Ne pozabite tudi, da je določena mera tesnobnih občutkov povsem normalna in še ne pomeni, da imate anksiozno motnjo. 

Nazaj na seznam