Bi prepoznali znake demence pri svojem bližnjem?

Demenca je preplet različnih simptomov in bolezenskih sprememb možganov, kar največkrat opazimo kot progresivno poslabšanje kognitivnih zmožnosti ter zmožnosti pomnjenja in presojanja. Ta bolezen ni normalen pojav v starosti, ampak jo povzročajo bolezenske spremembe, ki lahko nastanejo zaradi vsaj dvesto bolezni različnega izvora.

Poznamo več vrst demence 

Glede na vzrok jih delimo na primarne demence in sekundarne demence. V prvem primeru je bolezen zaradi neposredne okvare možganov ireverzibilna, v drugem pa demenca nastane zaradi neke druge bolezni (na primer endokrina motnja, kronična obolenja pljuč, zloraba alkohola itn.). Za ustrezen pristop in obravnavo osebe z boleznijo demence je pomembno vedeti, za katero obliko demence je oseba zbolela. Vsaka oblika demence se namreč izraža na drugačen način in od tega je odvisen tudi naš pristop k obolelemu. 

Alzheimerjeva demenca

Najpogostejša in verjetno najbolj znana oblika demence je Alzheimerjeva demenca, ki se začne z motnjami spomina in napreduje v smeri motenj govora ter časovne dezorientiranosti. Značilne so spominske motnje, sumničavost, dezorientacija v lastnem stanovanju ter motnje govora, poimenovanja in razumevanja. 

Demenca z Lewyjevimi telesci 

Po pogostosti obolevanja sledi demenca z Lewyjevimi telesci, kjer bolezen poteka v valovih, in sicer se izmenjujeta val okrnjenega spomina z veliko zmedenostjo in val relativne bistroumnosti. Nekateri bolniki imajo enake fizične težave kot bolniki s Parkinsonovo boleznijo. Pogoste so halucinacije in težave z motoriko, bolezen pa se zdravi z nevroleptiki, ki vplivajo na psihotične simptome, kot so nespečnost, vznemirjenost, halucinacije in prividi, agresivnost. 

Vaskularna demenca

Tretja skupina so vaskularne demence, imenovane tudi multiinfarktne demence, ki se pojavljajo pogosteje pri moških, starejših od 70 let. Ta vrsta demence je posledica ponavljajočih se majhnih infarktov, ki niso vedno simptomatsko izraženi. Simptomi se pojavijo nenadno in prizadenejo določeno sposobnost, na primer bolnik nenadoma izgubi sposobnost za verbalno komunikacijo, ohranjene pa ima določene spominske funkcije, razumevanje in prostorsko orientacijo. Bolezen lahko spremljajo glavoboli, vrtoglavica, motnje spanja in spomina. Pri tej vrsti demence so potek in značilnosti bolezni dobro znani, medtem ko zdravila zanjo še vedno nimamo. 

Frontotemporalna demenca 

Frontotemporalna demenca se pojavlja enako pogosto kot vaskularna demenca, spremembe pa nastanejo v možganih v čelnih in senčničnih režnjih. Posledice so tako najprej osebnostne spremembe, poslabšanje socialnih spretnosti, motnje govora in težave na čustvenem področju, šele pozneje nastopijo spominske težave. Pogosteje obolevajo mlajši bolniki, med katerimi so predvsem ženske med petdesetim in šestdesetim letom starosti. Ker je zelo malo raziskanega o degenerativnih spremembah tega dela možganov, tudi nimamo zdravila za to vrsto demence.

Bodite pozorni na simptome 

Kadar zaznate spremembe v obnašanju svojca ali znanca, je treba pomisliti tudi na obolenje z demenco in zagotoviti pregled pri strokovnjaku. Žal včasih minejo leta pred postavitvijo diagnoze, zaradi nerazumevanja okolja s spremenjenim obnašanjem vam ljube osebe pa lahko pride tudi do krhanja odnosov v družini. Zato je bolezen demence vedno bolezen celotne družine, ne samo obolelega.

Bolezen demence nastopi počasi in se skozi čas stopnjuje, s tem pa se spreminjajo tudi znaki bolezni in odziv posameznika na bolezen. V začetku obolenja so osebe skoraj vedno orientirane v času in prostoru, imajo poseben smisel za red in želijo, da je vse na svojem mestu – tako si ustvarjajo svoj svet, ker vedo (ampak tega skoraj nikoli ne priznajo), da stvari občasno kam založijo. Občasno izgubljajo rdečo nit in nato pripovedujejo izmišljene zgodbe, ne kažejo občutkov, kot so bes, žalost, osamljenost ali veselje, obtožujejo druge, da jim kradejo, lažejo, ali pa mislijo, da je hrana zastrupljena, in so pogosto sprti z okolico. 

V tej fazi žal velikokrat okolica ne pomisli, da je oseba zbolela za demenco. To je tudi čas, ki je za svojce in družino najtežji, saj še niso seznanjeni z boleznijo. Zato je pomembno, da družina odprto komunicira in čim prej poišče pomoč pri morebitni postavitvi diagnoze. V tem obdobju je sogovornik osebni zdravnik, ki osebo napoti na nadaljnji specialistični pregled.

Včasih je tako, da obolela oseba ne želi k zdravniku in je toliko težje priti do diagnoze. Takrat se lahko po nasvet obrnete na izvajalce pomoči na domu, ki imajo ustrezna znanja in vam lahko pomagajo pri usmeritvi ter ustrezni obravnavi.

Kako bolezen napreduje? 

Ko bolezen napreduje, oboleli vse bolj živijo v svojih spominih, so časovno zmedeni, niso več sposobni slediti teku časa, pozabljajo imena, obraze, kraje, čez nekaj ur pa točno vedo, kdo so. S spomini prihajajo na dan tudi nepredelana čustva in težave (na primer izguba otroka, izguba staršev, zanemarjanje, lakota), radi pripovedujejo o svojih spominih, svoje stvari shranjujejo na napačnih mestih po logiki drugih ljudi. Imajo različne težave pri hoji, poslušanju in gledanju, pogosto ne prepoznajo več svojcev, zamenjujejo osebe iz preteklosti z osebami iz sedanjosti, pozabljajo nedavne dogodke, vendar se dobro spominjajo preteklih dogodkov, pri čemer so zelo čustveni; kratkotrajni spomin ne deluje vedno, dolgoročni skoraj vedno.

Ob napredovanju bolezni potreba po govoru upada, zmožnost mišljenja in želja po tem morda ne obstajata več, koncentrirajo se lahko samo za kratek čas, za nekaj trenutkov, umikajo se v izolacijo, redko prepoznajo znane obraze, občutek jaza slabi. Oseba ne more ničesar narediti brez pomoči, razen enostavnih nalog, če jo pri tem spodbujamo in ji pomagamo. Velikokrat so prisotne motnje čustvovanja in obnašanja: depresivnost, jezljivost, zbeganost, tavanje, nočni nemir, halucinacija, sumničenje.

Ob razvoju bolezni – in to lahko traja več let – se potreba po pomoči stopnjuje. Vse bolj je taka oseba odvisna od okolice pri opravljanju osnovnih življenjskih aktivnosti in ne nazadnje tudi zagotavljanju varnosti.

V zadnjem stadiju bolezni ne prepozna sorodnikov, ne kaže občutkov, prav tako slabijo vse telesne funkcije. V tej fazi bolezni potrebuje taka oseba dotik, priznanje, skrb, mehko in mirno govorjenje ter mirno okolje, ki ji omogoča dostojno in umirjeno življenje.  

Kako pristopiti k osebi z demenco?  

Oseba z boleznijo demence v komunikaciji potrebuje čas. Njeno celotno obnašanje je komunikacija, ki zahteva veliko pozornosti. Govorite razločno, jasno, preprosto, strpno in počasi. Ohranjajte očesni stik. Delajte skupaj z osebo in ne namesto nje, bodite potrpežljivi in dobrovoljni. K bolniku pristopite počasi, sproščeno in veselo, vživljajte se v njegovo pripovedovanje in njegov svet. Varnost je zelo pomembna – velikokrat obstaja nevarnost agresivnega vedenja, ki ga ne smete vračati, temveč ga morate razumeti kot del bolezni. Sprejemajte morebitne čustvene izbruhe. Osebi se zahvalite in jo pohvalite.

V komunikaciji z bolnikom ne bodite biti žaljivi in posmehljivi, pri njem ne smete vzbujati sramu, nezaupanja ali strahu. Nikoli ne povzdigujete glasu in ne sprašujte več stvari hkrati, bolnika ne prekinjajte in ne opozarjajte ga, da je nekaj že večkrat povedal.  

Osebo vedno pokličite z njenim imenom, da dobite njeno pozornost. Tvorite običajne, enostavne stavke, govorite počasi, pri komuniciranju stojite ali sedite naproti ter ne dajajte navodil iz drugega prostora. Bodite previdni pri uporabi telefona, saj oseba z demenco sliši glas, vendar ne vidi osebe, kar lahko izzove dodatno zmedenost. Govorite z mirnim glasom, če oseba česa ni razumela, ne govorite glasneje (razen v primeru naglušnosti), izogibajte se motečim dejavnikom (točenje vode, vklopljen tv ali radio …).

Pomembno je vedeti, da so osebe z boleznijo demence zelo občutljive na vse okoljske spremembe, zato je za njih domače okolje najbolj primerno. Z ustrezno pomočjo na domu, s strokovnim vodenjem lahko osebe kakovostno živijo v domačem okolju, prav tako so svojci razbremenjeni in imajo ob sebi sogovornika.

Bolezen demence je bolezen celotne družine, saj družinski člani obolelemu ne morejo pomagati in ob tem velikokrat pozabijo nase. Zato je res pomembno, da obiščete zdravnika takoj, ko opazite spremembe. Za svojce je pomembno, da se ne obtožujejo za preteklo komunikacijo in ravnanje. Dinamika je lahko še posebej obremenjujoča pri mlajših obolelih, kjer se začetek bolezni lahko kaže le kot spremenjen vzorec obnašanja.