Neenakomeren srčni utrip je lahko simptom aritmije

Zdravo srce udari od 60- do 100-krat na minuto. Ta ritem vzdržuje naravni srčni spodbujevalnik, ki ga imenujemo sinuatrialni vozel. Če je bitje srca neenakomerno oziroma močno pospešeno ali upočasnjeno, govorimo o motnjah srčnega ritma ali aritmijah.

Kratkotrajne motnje ali bolezensko stanje? 

V naši ambulanti srečamo veliko ljudi, ki imajo blage in kratkotrajne motnje, po katerih se srce hitro vrne v svoj normalni ritem. Najpogosteje se pojavijo pri zdravih ljudeh – ko naredimo UZ srca, je ta v mejah normale. Motnje velikokrat nastanejo, kadar smo obremenjeni s stresom, popijemo večje količine prave kave ali čaja, lahko pa jih zaznamo po težjem telesnem naporu.

O bolezenskih motnjah srčnega ritma pa govorimo takrat, ko se pojavijo pogosteje in trajajo dlje časa.

Motnje ritma nastanejo pri različnih boleznih srca, pa tudi pri nekaterih drugih boleznih, kot so prekomerno delovanje ščitnice, vročinska stanja, hormonske motnje, motnje ravnovesja mineralnih snovi v telesu, slabokrvnost.

Motnje ritma dokažemo z elektrokardiogramom. Če je motnja stalno prisotna, jo lahko zaznamo tudi med obiskom v naši ambulanti. Kadar je motnja ritma občasna, pri pacientu naredimo 24-urni EKG (Holterjeva monitorizacija). Z obremenitvenim testom, med katerim snemamo EKG, prepoznamo motnje, ki se pojavijo med naporom.

Vrste aritmij

Aritmije delimo na tiste, pri katerih je utrip srca pospešen nad 100 utripov na minuto, in na tiste, pri katerih je bitje srca upočasnjeno pod 60 na minuto.

Kadar srčni utrip presega 100 utripov na minuto, govorimo o tahikardiji. Ob zelo visokem srčnem utripu se srce ne uspe dovolj napolniti s krvjo in se količina iztisnjene krvi zmanjša. Pacienti to lahko občutijo kot omotico, utrujenost, lahko pride do krajše nezavesti.

Ko je srčni utrip pod 60 na minuto, govorimo o bradikardiji. Nekateri rekreativni športniki imajo utrip med 40 in 60 na minuto, kar je povsem normalno in je kazalnik moči srčne mišice.

Pri bradikardiji pod 30 utripov na minuto imajo bolniki že težave, v smislu zmanjšane zmogljivosti, utrujenosti in celo kratkotrajne izgube zavesti. V tem primeru je potrebno obiskati zdravnika, saj bo potrebno verjetno namestiti srčni spodbujevalnik.

Atrijska fibrilacija

Atrijska fibrilacija ali migetanje preddvorov je najpogostejša motnja ritma, s katero se srečamo v naši ambulanti. Domnevajo, da ima to motnjo ritma kar četrtina prebivalstva, starejšega od 40 let, saj se pogosteje pojavlja pri nekaterih kroničnih boleznih, kot so povišan krvni tlak, sladkorna bolezen, koronarna srčna bolezen, debelost. Pogosto nastane med prebolevanjem infekta, ob prevelikem delovanju žleze ščitnice. Bolniki imajo ob tej motnji ritma različne težave – občutijo utrujenost, hiter in neenakomeren srčni utrip, vrtoglavico, če motnja ritma traja dovolj dolgo in je utrip zelo povišan, se lahko pojavijo tudi znaki srčnega popuščanja. Veliko bolnikov pa motnje ritma sploh ne zazna, odkrita je naključno pri snemanju EKG. Pri teh je lahko prvi simptom, ki nakazuje na motnjo ritma, možganska kap. 

Kako zdravimo atrijsko fibrilacijo

Atrijska fibrilacija je večinoma kronična bolezen, ki zahteva doživljenjsko zdravljenje z zdravili. Vrsta zdravljenja je odvisna od bolnikove starosti, simptomov in njihove pogostosti, drugih pridruženih bolezni, pa tudi od tega, ali je že prišlo do kapi in kako dolgo atrijska fibrilacija traja. Zdravimo jo:

• z zdravili, ki nadzorujejo hitrost utripanja srca, ali z zdravili, ki vzdržujejo normalen srčni utrip,
• z zdravili, ki preprečujejo nastanek strdkov,
• s kardioverzijo, s katero skušamo ponovno vzpostaviti normalen srčni utrip (z električnim tokom, ki ga usmerimo na srce),
• z ablacijo, pri kateri z uporabo toplote ali mraza uničimo majhne predele v srcu – v levem preddvoru – ki pošiljajo nenormalne električne impulze,
• v nekaterih primerih z vstavljenim srčnim spodbujevalnikom. 

Stranski učinki zdravljenja

Večina bolnikov se sprašuje, kako bodo živeli z motnjo ritma. Odgovor je: pogosto povsem normalno, če bodo redno uživali predpisana zdravila. S tem bodo zmanjšali verjetnost, da bi prišlo do kapi. Ob jemanju zdravil lahko pride do stranskih učinkov, še najpogosteje do krvavitev iz prebavnega trakta, sečil ali nosu. Nevarni so padci z udarcem v glavo, zato se morajo bolniki izogibati okoliščinam, ki lahko povzročijo padec (hoja po spolzkem terenu, plezanje itd.). Če zaznajo krvavitev, morajo obvestiti zdravnika. Vsekakor je korist jemanja zdravil, ki preprečujejo nastanek strdkov, veliko večja, kot pa je nevarnost krvavitev. 

Petra Žohar, dr. med., spec. kardiologije in vaskularne medicine, Medical center Rogaška