Kako pravilno nuditi prvo pomoč otroku?

Z Ireno Kumelj, dr. med., specialistko pediatrije iz Medicinskega centra Barsos smo se pogovarjali o prvi pomoči in oživljanju otrok.

Že samo ob misli, da bi morali oživljati otroka, nas nemudoma spreleti srh in to raje kar odmislimo ter upamo, da nikoli ne bomo postavljeni v tako situacijo. Bojazen ljudi, da bi krhkemu otroku polomili kosti, je zelo velika. A ne boste verjeli, ob oživljanju se veliko prej polomi kakšna kost odraslemu, kot pa otroku, saj imajo otroci veliko prožnejše kosti.

Zgodnja prepoznava ogroženega otroka je zelo pomembna

Največja napaka, ki jo naredimo ljudje, ko pride do oživljanja otroka, je, da ne reagiramo dovolj hitro. Če pri otroku v 10-ih sekundah ne zaznamo dihanja, moramo nemudoma začeti z oživljanjem. Če smo sami, pomoč pokličemo po minuti oživljanja, s klicem na 112, v nasprotnem primeru, takoj ko začnemo z oživljanjem, očividcem naročimo, naj pokličejo prvo pomoč

Kako začnemo z oživljanjem otroka?

Najprej preverimo, ali je otrok pri zavesti – lahko ga malo pocukamo ali glasno pokličemo, da se odzove. Nato ocenimo dihanje in po potrebi odstranimo morebitne tujke in sprostimo dihalno pot. Če je otrok nezavesten, mu odpremo usta in odstranimo vidne tujke. Nato odpremo dihalno pot in naredimo 5 vpihov v usta ter po potrebi popravimo otrokov položaj. Če je otrok star eno leto in več, njegovo glavo nagnemo rahlo nazaj, dojenčkovo pa pustimo v nevtralnem položaju. Če bi ga postavili pokonci, mora biti njegov pogled usmerjen naravnost naprej. V primeru zvračanja glave bi dosegli zaporo dihalne poti, torej ravno nasprotno. Dojenčka držimo za glavo in trdi del bradice, ob pretiranem slinjenju mu obrišemo ustno votlino z gazo, ki smo jo prej ovili okoli svojega prsta. Če ugotovimo, da otrok ne diha, takoj naredimo 5 zaporednih vpihov v usta. Pri dojenčku uporabljamo tehniko umetnega dihanja usta na usta in nos, pri otroku, starem eno leto ali več, pa usta na usta, pri čemer hkrati zapremo otrokov nos. Vpihi v usta morajo biti počasni (od 1 do 1,5 sekunde), ker tako pride manj zraka v želodec. Če se prsni koš ne dviguje, to pomeni, da dihalna pot ni prehodna. Najpogosteje sta vzrok nepravilna lega glave in napačna tehnika.

Pomembno je, da moč in volumen vpiha v usta prilagodimo starosti in velikosti otroka. Pri dojenčkih vpihnemo v usta samo toliko, kolikor imamo zraka v ustni votlini.

Ko po vpihih v usta pulza še vedno ni

Če pulz še vedno ni tipen, začnemo z oživljanjem. Da zagotovimo uspešno zunanjo masažo srca, mora otrok ležati s hrbtom na trdi podlagi. Načeloma pri zunanji masaži srca pri dojenčkih uporabljamo t. i. tehniko dveh prstov: z dvema prstoma pritiskamo na prsni koš v srednji liniji in v spodnji polovici oz. spodnji tretjini prsnice. Točka masaže srca je en prst nad žličko, ki jo najprej določimo in nato začnemo z dvema prstoma ritmično pritiskati prsnico proti hrbtenici. Pritiskamo približno tretjino globine prsnega koša. V eni seriji naredimo 30 pritiskov, nato sledita 2 vpiha v usta. Hitrost pritiskov je enaka kot pri odraslih, vsaj 100 in ne več kot 120 na minuto (pritiskamo skoraj dvakrat v eni sekundi). Oživljamo do prihoda reševalcev, dokler otrok ne začne spontano dihati oz. dokler se ne izčrpamo. Če so reševalci tisti, ki rešujejo otroka, lahko z obema rokama objamejo prsni koš dojenčka in s palcema pritiskajo na označeno mesto na prsnici. To metodo priporočamo samo, če je reševalcev več in je reševalna ekipa profesionalna. Ob prisotnosti enega samega reševalca ali več laičnih reševalcev zaradi lažje kombinacije umetnega dihanja in zunanje masaže srca priporočamo samo tehniko dveh prstov.

Pravilna odstranitev tujka v ustih

Če je otrok zavesten, ga petkrat udarimo med lopatico, če je starejši od enega leta mu damo 5 sunkov med popkom in konico prsnice. Če vidimo v ustih viden tujek, ga poskusimo odstraniti, zelo pomembno pa je, da na slepo ne iščemo tujkov, saj lahko naredimo več škode kot koristi in morebitni tujek lahko porinemo še globlje.

Kako pravilno uporabimo defibrilator?

Za defibrilacijo otrok se vedno uporabljajo klasični defibrilatorji, ki omogočajo defibrilacijo.Pri klasičnih defibrilatorjih moramo upoštevati, da obstajajo tudi manjše elektrode, namenjene otrokom in jih običajno uporabljamo pri dojenčkih. Še vedno velja, naj bodo elektrode kar se da velike, da se sproščena energija porazdeli na čim večjo površino kože in povzroči čim manjšo opeklino. Seveda pa elektrodi nikakor ne smeta biti tako veliki, da se dotikata, saj obstaja nevarnost kratkega stika. Danes vse več uporabljamo samolepljive elektrode, ki jih ni treba menjati, če otroka večkrat defibriliramo. Zunanji avtomatski defibrilator v pediatriji uporabljamo pri otrocih, starih eno leto in več. Pri mlajših od enega leta se uporabi izogibamo in raje počakamo na reševalce. Obstaja namreč izjemno majhna možnost, da bo otrokovo srce v takšni motnji, da bo potreboval uporabo defibrilatorja. Motnje srčnega ritma se najpogosteje pojavijo kot posledica srčne kapi. Otroci imajo večinoma zdravo srce in razlog za oživljanje je navadno težava z dihanjem, oziroma pomanjkanje kisika. O uporabi naprave moramo razmišljati, če otroka strese elektrika in se zgrudi. V tem primeri čimprej pokličemo nujno medicinsko pomoč in se posvetujemo, saj udar elektrike lahko povzroči motnjo srčnega ritma, ki zahteva uporabo defibrilatorja. Vse naprave AED pri nas govorijo slovensko. Ko kovček odpremo, se vključijo in nas govorno vodijo skozi celoten postopek, saj natančno povedo, kaj moramo s ponesrečenim storiti. Strah pred neobvladovanjem naprave je zato povsem odveč. Naprava nam pove, kdaj moramo namestiti elektrodi ter kam, na vsaki pa je tudi celoten postopek natančno narisan. Ena elektroda pride pod desno ključnico, druga pod levo pazdušno linijo, tik pod prsno bradavico. Defibrilator tudi pove, kdaj se ponesrečenega otroka ne dotikamo in takrat moramo to preprečiti tudi očividcem. Ko AED naprava izvede elektrošok, nas ponovno spodbudi, naj nadaljujemo oživljanje. Naprava sproti preverja tudi srčni ritem in če ga zazna, lahko prenehamo z oživljanjem.

Kako prepoznamo, da je otrok začel spet sam dihat?

To ugotovimo, ko na svojem licu občutimo izdihan zrak in vidimo premikajoč prsni koš. Preverjamo 10 sekund. Nato otroka obrnemo na bok, nadzorujemo dihanje in pokličemo 112. Nikoli se ne bojte nuditi prve pomoči, saj lahko z njo rešite življenje.

Viri:

https://www.mf.uni-lj.si/application/files/8415/3842/7402/Otr_Pelcel_2.pdf

https://images.24ur.com/media/document/62427968.pdf?v=d41d, priročnik Zavoda za varstvo pri delu

https://old.delo.si/prosti-cas/zdravje/s-preprostimi-postopki-lahko-vsakdo-resi-zivljenje.html

dr. Irena Kumelj, pediatrinja v Medicinskem centru Barsos

Nazaj na Nasveti