Do svojih zavarovanj dostopajte kjerkoli in kadarkoli. Obiščite portal Do svojih zavarovanj dostopajte na MOJ VARUH ZDRAVJA MOJ VARUH ZDRAVJA

Depresija: le zdravila niso dovolj

Zakaj pride do depresije?

Vzrok za nastanek depresije še ni čisto pojasnjen, a o tej težki bolezni vemo že veliko. Depresija lahko prizadane tako moške, kot ženske, čeprav je pogostejša pri ženskah, velik pomen ima dednost in starost, saj se depresija najpogosteje pojavlja med 20. in 45. letom starosti. Prisotna je lahko po porodu, zanjo pogosto trpijo starostniki, se pa znaki depresije lahko pojavijo tudi pri otrocih in mladostnikih (1). Začetek depresije običajno sprožijo zunanji dražilci, kot je travmatičen dogodek, neurejene življenske razmere, ponovno podoživljanje neprijetnih dogodkov iz otroštva, ali pa notranje neravnoveslje biokemijskih prenašalcev signalov v možganih. Poleg tega na nastanek in razvoj depresije lahko vpliva pitje prekomernih količin alkohola, sladkorna bolezen, možganska kap, hormonsko neravnovesje, rak, začetek Alzheimerjeve bolezni, pa tudi bolezni srca in ožilja (2). V začetku nastanka depresije bolnik običajno preide faze strahu in nelagodja, upira se spremembam življenjskega okolja, vsaka nova situacija na delovnem mestu ali v zasebnem življenju povzroči napad strahu, ki je v veliki meri prisoten skupaj z depresijo.

Kako si lahko pomagamo pri zdravljenju depresije? 

Seveda je najprej potrebno depresijo diagnosticirati, kar lahko naredi le izkušen zdravnik. Potem pa pridejo na vrsto zdravila za lajšanje tesnobnih stanj (anksiolitiki) in zdravila proti depresivnim motnjam (antidepresivi). Antidepresivi neposredno ali posredno popravijo razmerja biokemijskih prenašalnih in aktivatorskih molekul, ki jih naravno izločajo celice v možganih. V depresiji je to stanje porušeno in zdravila neravnovesje blažijo. Ker so depresivne motnje v razvitem svetu močno razširjene, je tudi nabor zdravil velik. Najpogosteje predpisana so sledeča zdravila, našteta po nelastniških imenih: sertralin, paroksetin, mitrazapin, fluvoksamin, escitalopram, duloksetin, citalopram, bupropion. Ta imena bomo našli poleg zaščitenega imena (npr. Zoloft, Prozac, Cymbalta, itd) na ovojnini zdravila oziroma v priloženem navodilu za uporabo. Pomembno je vedeti, da imajo tudi antidepresivi neželjene učinke, ki so predvsem slabost, pridobivanje na teži, nespečnost, driske in problem z impotenco oziroma zmanjšano željo po spolnih odnosih. Antidepresivov sami ne smemo iznenada prenehati jemati, ampak moramo po nasvetu zdravnika postopno zmanjševati odmerke.

Kljub temu, da je depresija resno bolezensko stanje, ki ga vsekakor moramo zdraviti, pa je predpisovanje zdravil proti depresiji v nekaterih državah prekomerno razširjeno. To velja predvsem za Združene države Amerike, kakor tudi za skandinavske države, kjer po antidepresivih takoj posežejo tudi sicer zdravi posamezniki, ki so trenutno brezvoljni. Zato uvajajo nove načine pomoči proti depresivnosti brez ali le občasno s pomočjo zdravil (3). V zadnjih nekaj letih se predvsem v bolj razvitih državah Evropske skupnosti in v ZDA ter Kanadi uveljavlja pogovorna terapija. Depresivni bolnik si izbere svojega zaupnika. Ni nujno, da gre za zdravnika, zelo visoko usposobljeni so delovni terapevti, lahko tudi sorodniki bolnika, ki bolniku omogočijo, da so v njegovi bližini in mu poskušajo obuditi tista prijetna dejanja, ki so ga vedno spravila v dobro voljo. Pri tem je veliko pogovorov, a ti morajo biti nevsiljivi, spontani. Pomembno je usmeriti misli na pozitivne dogodke. Del pogovorne terapije je tudi smejalna terapija, ko pogovorni zaupnik poskuša izzvati močan smeh pri bolniku. Ta je na začetku vsiljen, umetno aktiviran, a se ščasoma bolnik začenja zavedati pozitivnih učinkov smejanja, pa čeprav umetno sproženega. Izkušeni psihoterapevti lahko uporabijo tudi hipnozo oziroma milejšo obliko terapije, ki se imenuje terapija hitrega premikanja oči, kar velja predvsem za bolnike, ki so doživeli hud travmatičen dogodek. S hitrim premikanjem oči lahko dogodek podoživimo in ga tako lažje analiziramo, zmanjšamo njegov vpliv in ščasoma potisnemo v ozadje. Najpomembnejše pa je, da se z bolnikom družimo in pogovarjamo v prijetnem okolju, najbolje v naravi. Seveda pozimi to ni vedno mogoče, zato si za pogovorno terapijo izberimo svetel, topel, z veliko rumene barve okrašen prostor, s tiho glasbo v ozadju. V kolikor je bolnik vešč risanja, se lahko po kratkem pogovoru bolnik v takem prostoru loti risanja ob nežni prijetni glasbi. Lahko pa poseže po izdelovanju ročnih del. Ko se utrudi, se zopet z njim pogovarjamo. Na ta način se bo bolnik umiril, pridobil bo občutek koristnosti, in pozitivni pogled na življenje bo bližje. V kolikor tako zdravljenje dopolnjujejmo z nizkimi odmerki antidepresivov, bo uspeh boljši in trajnejši.

Viri:

  1. Craig Whittington, Tim Kendal, Peter Fonagy, David Cottrell in ostali. Selective serotonin reuptake inhibitors in childhood depression. Lancet 2004; 363:1341-1345.
  2. Simona Primožič, Maja Ravnik-Oblak, Rok Tavčar, Mojca Dernovšek: Depresija in sladkorna bolezen. Zdravstveni vestnik 2008; 77: 389-394.
  3. James Howarth: Treating depression without using prescribed medication. HealthCare Improvement Scotland 2010; 1-33. ISBN 978 1 905813 56 8;

Avtor: Prof.dr. Borut Štrukelj

Nazaj na Nasveti