Človek je narejen za to, da miga in dela

Alpinističnim navdušencem je ime Andrej Štremfelj dobro znano. S Slovencem, ki je v družbi Nejca Zaplotnika prvič stopil na streho sveta, z ženo Marijo kot prvi par osvojil Mt. Everest in leta 1992 prejel nagrado zlati cepin za vrhunski dosežek, leta 2018 pa je osvojil še nagrado za življenjsko delo, smo se pogovarjali o preteklih dosežkih, poškodbah in o tem, kako živi danes. 

Andrej Štremfelj
Andrej Štremfelj je z alpinizmom začel v času, ko zaščitne opreme praktično ni bilo (vir: Facebook)

Andrej, vaši dosežki v alpinizmu so zavidanja vredni, nas pa zanima, kakšni so bili začetki vaše alpinistične poti.

V hribe sem začel hoditi nekje pri 13 letih, skupaj z bratom in maminim bratrancem. Tja smo se podali brez znanja in se vsega naučili spotoma. Porezen in okoliške hribe smo prehodili po dolgem in počez, nato pa smo si zaželeli večjih izzivov. Sprva smo obdelali hribe okoli Tržiča – Kriško goro in po grebenu Storžiča. Sledilo je osvajanje Kamniško-Savinjskih Alp in drugih vrhov, kamor smo zahajali pravzaprav vsak konec tedna, ne glede na razmere. Sprehodili smo se vsaj do koče, kjer smo prenočili, in naslednji dan glede na razmere nadaljevali aktivnosti.

To so bili še časi, ko oprema, kot jo poznamo danes, še ni bila na voljo. Ni bilo čelad, varovalnih kompletov, pasov, a nikoli nismo čutili strahu. Bili smo povsem neustrašni in zdelo se nam je, da vse obvladamo. Imeli smo neke stare Alpinine gojzarje, ki so bili težki in nerodni, ravno malo boljši od današnjih zimskih čevljev za po mestu. Samo da smo stopili na sneg, so že premočili.

Alpinistični odseki so takrat že obstajali, ne pa tudi šole, kot jih poznamo danes. Leta 1972 smo v Gorenjskem glasu opazili povabilo v alpinistično šolo. Zdelo se nam je zanimivo in zato smo se je tudi udeležili. Ravno sem stopil v prvi letnik srednje šole.  

 

Osvajanje najvišjih vrhov sveta zahteva vrhunsko pripravljenost. Kako ste se na vzpone pripravljali sami? Kako so bili videti vaši treningi?

Na začetku nismo posebej trenirali, ampak smo samo hodili v hribe. Treninge smo začeli kasneje s Tomažem Jamnikom, ki je ravno zaključil svojo smučarsko kariero in se je skupaj z Nejcem Zaplotnikom pripravljal za odpravo na Makalu. Na začetku smo tekli na Šmarjetno in spomnim se, da sem na začetku komaj pritekel tja, saj sem bil razmeroma šibak.

Sicer pa so bili naši treningi in priprave videti tako, da smo veliko hodili v hribe in plezali, kar se je dalo, tudi v megli in dežju. Za moč nismo delali prav veliko. Zaradi treninga samega nikdar nisem prenašal težkih bremen in težkih nahrbtnikov. Raje kot to smo v hrib tekli. Napor je bil enak in zdi se mi, da smo na ta račun prihranili kakšen sklep. Ko smo trenirali za Everest smo od doma tekli na bližnje vrhove. To so bili tudi po tri ure dolgi teki.

 

Pri alpinizmu pa je najbrž pomembna tudi psihična pripravljenost, kajne?

Takrat smo bili izjemo motivirani in pripravljeni storiti vse, da bi dosegli vrh. Intenzivnejše priprave na odpravo so potekale leto dni pred samo odpravo. V tem času smo veliko trenirali in plezali ter ogromno časa preživeli v hribih. Izbirali smo zelo zahtevne in tudi krušljive smeri, tudi take, ki jih danes nihče več ne pleza, saj se večini alpinistov zdijo smeri preprosto prenevarne. Pozimi smo bivakirali v steni. Vse to je sodilo ne le v fizično, temveč tudi v psihično pripravljenost ter znanje, ki smo ga pridobili pri dejanskem srečevanju z izzivi v gorah. Te so nas okrepile ne le fizično, temveč tudi psihično. S treningom smo pridobili samozavest, kar je bilo na koncu odločilnega pomena za uspešno doseganje najvišjih vrhov na svetu.

Andrej Štremfelj in Marija Štremfelj
Z ženo Marijo sta kot prvi par osvojila Mt. Everest (vir: Facebook)

Pri vseh športih je danes velik poudarek tudi na prehrani. Je bila hrana kot del priprav na vzpone pomembna tudi v vašem času?

Na odprave v himalajskem slogu smo prinesli kar nekaj hrane. S seboj smo imeli nekaj močnejše hrane, torej konzerve, instant juhe, prepečenec, piškote, kosmiče, kolačke z medom in še kakšno stvar zraven. Čeprav se na višini ne jé veliko in zaradi pomanjkanja kisika organizem kaj dosti od zaužitega nima, mi je bil vedno zelo pomemben občutek sitosti.

Da bi bili nahrbtniki čim lažji, je bilo treba s seboj vzeti le najnujnejše in velikokrat smo težo manjšali na račun hrane. Kalorično gledano je bilo te hrane manj, kot sicer zaužijem v enem dnevu! To seveda ni najpametneje, saj organizem začne nažirati samega sebe. Bolj kot hrana pa je na višini pomembna tekočina. Voda se je pridobivala s topljenjem snega in zaradi teže smo imeli s seboj zelo malo plina, in čeprav sem vedno želel v čisti vodi in posodi kuhati čaj, to mnogokrat preprosto ni bilo mogoče. Ker je na voljo le ena posoda, v kateri si že prej kuhal juho, je bila zaradi male zaloge plina edina opcija, da si v isti in nepomiti posodi kuhal še čaj. Zelo običajno je bilo tudi, da smo eno čajno vrečko uporabili več kot enkrat, saj več preprosto nismo imeli s seboj.

 

Eno od odprav ste prenehali zaradi poškodbe gležnja. Kako ste se doživljali to poškodbo in dejstvo, da je za vas pomenila slovo od najvišjih vrhov?

Poškodoval sem se leta 1984 v severni steni Les Droites nad Argentierskim ledenikom v Franciji. Pri padcu sem si zlomil levi gleženj in pretrgal križne vezi na desnem kolenu. Imel pa sem srečo, da je ravno takrat v bližino priletelo športno letalo, ki je na ledenik prevažalo premožne turiste. Pilot naju je opazil in po naju poslal reševalni helikopter, ki naju je odpeljal v Chamonix. Dober prijatelj mi je priporočil strokovnjaka za kolena v Lyonu, ki mi je koleno tako odlično »zrihtal«, da je ta še danes brez bolečin. Gleženj pa so mi dali le v mavec, misleč, da gre za lažjo poškodbo, ki se bo sama zacelila. Ko so mi v Ljubljani dva tedna kasneje slikali gleženj, so ugotovili, da bo treba gleženj, če ga želim še kdaj uporabljati, še enkrat zlomiti in operirati. Po operaciji je zdravnik rekel, da je gleženj razpadel kot lego kocke, na kup koščic, ki jih je bilo treba učvrstiti z dvema ploščama in 19 vijaki.

Po posegu je sledila rehabilitacija v zdravilišču. Tam sem bil tudi z mladimi ljudmi in žalostilo me je, da so se kljub povsem običajnim zlomom vdali v usodo, da bodo invalidi, in niti niso sodelovali ter delali predpisanih vaj. Jaz sem si resnično želel, da bi še kdaj hodil v hribe in počel stvari, ki me veselijo, nakar sem treniral še več, kot je bilo predpisano, in že kmalu sem se podal novim izzivom in vrhovom naproti.

Andrej Štremfelj, gore, vrhovi
Kljub padcu in težki poškodbi gležnja in kolena se je Andrej Štremfelj vrnil v gore in še danes osvaja najvišje vrhove dežel (vir: Facebook)

Gleženj sem po operaciji dokaj normalno uporabljal do zahtevnejše odprave leta 2006, ko se je pojavila bolečina – kot bi mi nekaj »škrtalo« v gležnju. Zdravniki so se po pregledu rentgenskih slik čudili, da sploh lahko še hodim. Sledila je artroskopija gležnja, ki me danes sicer malo boli, a še vedno služi svojemu namenu. Včasih me zaboli že po sprehodu na Jošt, medtem ko sem bil lani v šestih dneh na petih štiritisočakih brez večjih težav. Zato preprosto ne razmišljam preveč o tem. Hodil bom, dokler bom lahko. Tako so mi tudi svetovali zdravniki. Če bom nehal, bodo mišice oslabele, vezi bodo ohlapne in resnično bom postal invalid.

 

Danes je alpinizem neke vrste turizem, saj slišimo, da se na Mt. Everest ljudje podajajo kar v vrsti. Popolnoma drugače kot v času, ko ste vrhove osvajali vi. Kako gledate na to?

Vsi najvišji in najlepši hribi imajo to prekletstvo, da bi bili vsi radi tam. Število ljudi, ki hodi v hribe in so sposobni težjih vzponov, in tudi število vodnikov zaradi povpraševanja raste. In zato na teh destinacijah nastaja gneča. Tisti, ki si želi stati na vrhu Everesta in je zato pripravljen čakati v vrsti, naj gre. Mene to ne bi mikalo, je pa res, da so na Everestu tudi druge smeri, ki so bistveno manj oblegane. Žal pa te smeri alpinisti bistveno manj obiskujejo, saj so dovoljenja izjemno draga, alpinisti pa običajno niso zelo bogati ljudje. Opažam, da vse več alpinistov išče zahtevnejše ture na nižje ležečih gorah, ki so ugodnejše in manj oblegane. Najvišji vrhovi tako postajajo vse manj moderni. Danes je v alpinizmu trend plezanje na vrhove med 5000 in 7000 metri, pri čemer se plezajo dosti težje smeri. Vsi osemtisočaki so postali razmeroma turistične smeri. Vrvi tam so pripravljene in napete, kar pa alpinistom ni več zanimivo.

 

Ko niste osvajali vrhov, ste delali kot učitelj športne vzgoje. To je predmet, ki je za marsikaterega otroka najljubši, medtem ko ga nekateri ne marajo preveč. Ste imeli kakšen recept, kako za šport navdušiti tudi otroke, ki niso spadali med ljubitelje športne vzgoje?

Kot učitelj nisem prenesel sedenja na klopi, zato sem jim povedal, da mi je vseeno, kaj počnejo, dokler migajo, predvsem pa sem verjel, da je vsak učenec sposoben opraviti izzive, ki so bili predvideni. Izjema so bili seveda učenci, ki so imeli zdravniško potrdilo. Učitelj si mora ustvariti ime, postaviti avtoriteto. Bili so tudi popravni izpiti in takrat so videli, da heca ni.


Bi rekli, da se ljudje v mladosti zavedamo, kako zelo nam bo dobra fizična pripravljenost olajšala življenje na stara leta?

Človek je narejen za to, da miga in dela. Svojim učencem sem razložil tudi, da naj izkoristijo to možnost in sodelujejo pri športni vzgoji, saj imajo možnost, da se naučijo delati brezplačno in se izognejo plačevanju dragih športnih programov in osebnih trenerjev, ki bi jih v kasnejših letih motivirali in trenirali, da bi se izognili slabšanju zdravstvenega stanja. Večinoma so to razumeli.

 

Kako pa danes skrbite za to, da ste v formi?

Danes hodim skoraj vsak dan, že zaradi psa. Vsaj trikrat na teden grem na bližnji Jošt, medtem ko so daljše in obsežnejše ture pogosteje prisotne v poletnem času, ko vodim posameznike v gore. Poleti se je zgodilo, da sem bil v šestih dneh kar na petih štiritisočakih, dan za dnem. Od vsega me še najbolj utrudi pomanjkanje spanca. Zgodaj se namreč vstaja in velikokrat zaradi obveznosti primanjkuje spanca, ki pa je bistvenega pomena. Se mi zdi, da spanja potrebujem vedno več.

Andrej Štremfelj
Andrej Štremfelj je še danes v vrhunski formi, redno hodi v hribe in osvaja vrhove. Redno s svojim pasjim prijateljem zahaja na bližnji Jošt. (vir: Facebook)

Različni športi dele človeškega telesa različno obremenjujejo. Kako je z alpinizmom? Ker veliko časa preživite na nogah, je poleg nog hrbtenica zelo obremenjena. Kako pa je z vašo hrbtenico?

S hrbtom sem imel kljub težkim nahrbtnikom in opremi še najmanj težav. Še največ težav s hrbtom sta mi povzročala kramp in lopata, ko sva se z ženo Marijo odločila obnavljati hišo mojega očeta. Od vihtenja krampa in prekladanja težkih cementnih vreč, ki so takrat imele okoli 50 kg, me je križ tako močno bolel, da si zjutraj nisem moral drugače obleči hlač kot tako, da sem to storil v postelji. Nisem se mogel skloniti in dvigniti.

Čeprav mi je bilo jasno, da bi se moral razgibavati, se mi velikokrat ni zares ljubilo in me je po enem plezanju pograbil tak išias, da sem pristal za mesec na bolniški. Kirurgi so že začeli razmišljati o operaciji, a mi je starejša ortopedinja predlagala obisk fizioterapevtke, ki je bila na pol slepa in je večino dela opravila z dotikom. Pomagala mi je odpraviti bolečine in me naučila 10 vaj, za katere potrebujem nekje 20 minut in jih kar se da redno izvajam, pravzaprav vsak dan. Od takrat nimam več resnih težav s hrbtom.

 

Ali za zdravo hrbtenico predlagate kakšne vaje ali načine, kako jo ohranjati zdravo?

Mislim, da mora vsak posameznik najti in izvajati vaje, ki mu ustrezajo. Najpomembnejše pa je, da ostajamo aktivni in se redno razgibavamo, saj nam to omogoča normalno življenje in vitalnost, tudi ko smo starejši. 

Nazaj na Nasveti