Življenje hipohondra vodijo strah, tesnoba in stres

Biti nenehno bolan ali – še bolje rečeno – prestrašen zaradi potencialnih bolezni ni enostavno. Življenje hipohondra je življenje v nenehnem strahu, tesnobi, stresu. Ob mislih, ki kar naprej naštevajo številne bolezni, postavljajo samodiagnoze, iščejo simptome, je zelo težko biti sproščen in zares živeti.

Scenarij »umrl bom«

Gremo po vrsti, kot bi zavrteli počasen posnetek misli osebe s hipohondrijo.

Vse se začne pri tem, ko oseba na primer opazi nek izpuščaj na koži. Takrat se prižge alarm v glavi, ki pravi: »Zagotovo imam to in to bolezen, zadnjič sem bral o tem.« Kot posledica tega alarma in misli, da ima določeno bolezen, tesnoba v telesu osebe narašča. Misli začnejo divjati in napletati različne možne scenarije, kar še poveča tesnobo. Brskanje po spletu, knjigah in podobna dejanja le še potrjujejo namišljene zgodbe možganov. Ko se vse skupaj prevesi v iskanje bolezenskih znakov po spletu, nenehno prebiranje zdravstvenih člankov in knjig, zagotovo to opazi tudi okolica, ki posredno trpi skupaj z bolnikom. Tukaj so tudi zdravniki, ki bi bolniku radi pomagali, pa jim marsikaj, kar pove, ne gre skupaj. Bolnik tako hodi od zdravnika do zdravnika, obišče vrsto specialistov in vsi pravijo, da mu nič ni, da je zdrav. Takrat se njegova stiska še poveča, tesnobnost narašča, v vsem vidi potencialno bolezen. Pa vendar to ni tisto, kar bolniku najbolj otežuje življenje. Težava pri vseh teh mislih je, da po vsem tem času možgani začnejo sklepati, da bo človek umrl.

Placebo ali dejanska bolezen?

Oseba se tako zelo vživi v neko bolezensko stanje, da ustvari v sebi placebo učinek, kar pomeni, da začne dejansko čutiti določene bolečine. Možgani takrat pravijo: »To je to, sedaj sem tam, saj sem vedel. To je začetek konca, sigurno imam samo še nekaj mesecev življenja.« Tesnoba na lestvici od 1 do 10 naraste na 15. Takšna oseba ima »poplavo« stresnih hormonov v možganih ter celem telesu in ni več sposobna videti lepote življenja.

Prestrašenost in tesnobnost se lahko prenašata naprej na družinske člane. Tako človek zaradi vse te notranje napetosti ni zmožen normalne komunikacije. Družina pa je počasi že naveličana, saj to ni prvič, dogaja se vedno znova. Počasi začnejo osebo ignorirati, ko pripoveduje o svojih bolečinah in možnih groznih scenarijih, kar pri tej osebi le še poveča stisko. In v mislih se takrat pojavlja ugotovitev: »Vse to se mi dogaja, pa še družina me ne mara, nihče me ne razume, ne sliši.« Prav tako lahko pri tej osebi trpi kariera oziroma služba in seveda odnosi s prijatelji. Vse pogosteje ta oseba v službi manjka, saj nenehno hodi na različne zdravniške preglede in je bolniško odsotna z dela. Seveda, če ji zdravniki to še odobrijo. Kakovost življenja pri osebi s tovrstnimi mislimi zagotovo zelo pade.

Kako prepoznati hipohondrijo?

Hipohondrijo prepoznamo po nenehnem strahu osebe, da bo zbolela, si nekaj naredila, po tem, da konstantno izpostavlja neke simptome in si zamišlja, da je to ena izmed bolezni. Hkrati je takšna oseba ob vseh teh mislih in dejanjih ves čas napeta, tesnobna, se težko sprosti; kot bi bila ves čas na preži za preživetjem.

Za hipohondrijo trpi od 5 do 10 odstotkov ljudi, vendar zdravniki ugotavljajo, da je bolnikov, ki prihajajo in kličejo zelo pogosto ter za vsako skrb, veliko več. Motnjo, ki se navadno začenja v srednji odrasli dobi, naj bi imelo več žensk kot moških. Tudi pri otrocih je opaziti hipohondrijo, in sicer ob pogostih glavobolih in bolečinah v trebuhu.

Pomaga psihoterapija

Ker hipohondrija spada med anksiozne motnje, je psihoterapevtski sistem dobra pot do prenehanja oziroma odstranitve teh skrbi.

Najprej je pomembno lastno zavedanje, da nekaj v vašem delovanju ni v redu, da si želite delovati drugače. Poleg omenjenega je pomembno tudi zavedanje o tem, na kakšen način razmišljate o boleznih in da to zelo vpliva na kakovost vašega življenja, saj že počutje kaže svojo zgodbo. Naslednja je odločitev, da poiščete pomoč – v drugačni obliki, kot ste jo iskali do sedaj (pri zdravnikih). Nato pa vera v izboljšanje stanja, v moč, ki jo imajo vaše misli, in zaupanje v psihoterapevtski proces.

Ko govorimo o vrstah psihoterapije, lahko izpostavim, da se kognitivno-vedenjska terapija še bolj kot druge modalitete posveča prav tem trdovratnim mislim, ki poskrbijo, da oseba čuti veliko mero anksioznosti. Po drugi strani pa je izbira vrste psihoterapije glede na raziskave pomembna le v 20 %, veliko bolj pomembni so vidiki zaupanja, sočutja in podobno.

Katerega psihoterapevta izbrati, je odvisno od vas. Pomembno je, da vam strokovnjak ustreza, da se ob njem počutite varno, mu zaupate in seveda z njim tudi sodelujete.  

Preden začnete s psihoterapijo, si lahko doma pomagate tudi sami – z različnimi vrstami sprostitvenih tehnik, ki možgane popeljejo iz simpatičnega v parasimpatični sistem. Ob tem se sprosti celo telo in tudi misli postanejo bolj prijazne. Na ta način si lahko že do neke mere sami izboljšate kakovost življenja. Še vedno pa je pomembno, da si poiščete strokovno pomoč in življenje zaživite s polnim potencialom.

Evija Evelin Zavrl, mag. psihosoc. pom.