Izguba zaposlitve je v Sloveniji problem, s katerim se zaposleni soočajo zadnjih 20 let. Iz izrazite varne zaposlitve smo zdrsnili v obdobje, kjer je zaposlitev negotova, možnost sorazmerno hitre nove zaposlitve pa slaba. Zaposleni neredko izgubo zaposlitve dočakajo po daljšem obdobju, ki že pomeni izgubo ekonomske in socialne varnosti – neplačevanje prispevkov, večmesečnim izpadom dohodkov, torej po hudem stresnem obdobju, tako da je na prvi pogled izguba zaposlitve (možnost prijave na Zavod za zaposlovanje) dočakana z navideznim olajšanjem, a hkrati s strahom, da je nezaposlenost dolgotrajna ali celo stalna. Za velik del nezaposlenih pa tudi velja, da so v preteklosti že doživeli izgubo zaposlitve, kar lahko pomeni, da je reakcija na ponovno izgubo zaposlitve toliko hujša.

Nezaposlenost močno vpliva na psihično in telesno zdravje osebe in njegove družine. Študije kažejo tesno povezavo med izgubo zaposlitve, nezaposlenostjo in porastom težav z duševnim zdravjem, predvsem je povečano število bolnikov z depresijo, porastom samomorov, nasilja, tako v družini kot izven družine ter povečano je število kardiovaskularnih bolezni.

Psihološka travma:

Psihološka travma, ki jo človek doživi ob izgubi zaposlitve , sodi med 10 najhujših stresnih, travmatskih dogodkov.

Ob izgubi zaposlitve človek doživi psihološko travmo, ki jo lahko primerjam s smrtjo ljubljene osebe, ločitvijo, ali kako drugo travmatsko izkušnjo, ki bistveno poseže v človekovo življenje. Doživimo hudo izgubo, ki sproži številne čustvene procese. Izguba zaposlitve pomeni pomemben upad dohodkov, spremenjeno dnevno rutino, izgubo delovnega okolja, samospoštovanja, strah pred bodočnostjo itd. Tako je žalovanje zaradi izgube najpogostejši proces, ki pa je tudi najslabše razumljen – tako pri osebi, kot njegovi okolici.

Žalovanje zaradi izgube zaposlitve morda najslabše razumemo, žalovanje doživljamo kot sovražnika, se borimo proti njemu. Doživljamo ga kot šibkost, sovražnika, ne pa nujni proces, ki vodi k čustvenemu okrevanju in spoprijemanju z nezaposlenostjo.

V zvezi z izgubo zaposlitve stroka navaja dve fazi – predhodno fazo in končno fazo.

Predhodna faza: uveljavljena je v delovnih organizacijah, ki zaposlene vnaprej, nekaj tednov ali mesecev seznani z zelo verjetno možnostjo izgube zaposlitve. To je prehodni čas, ko si še zaposleni lahko poskusi poiskati novo zaposlitev, se pripravi na čas brezposelnosti. Čustveno doživljanje poteka po določenih stopnjah:

  • Zanikanje: Ko zaposleni izve, da bo izgubil zaposlitev, je največkrat prva misel »saj ne more biti res, to se ne bo zgodilo«. To lahko traja nekaj minut, lahko nekaj tednov; upa, da se to ne bo zgodilo, da bo vodstvo našlo primerno rešitev.
  • Jeza: S prodiranjem spoznanja, da bo resnično izgubil zaposlitev, postaja oseba jezna na delovno organizacijo, njeno vodstvo, pogosto pa je jeza razpršena navzven, tako tudi na prijatelje, družino in to je čas, ko se v družini začne razraščati nasilje.
  • Depresivnost in depresija se razvijeta, ko postane jasno, da se odpuščanju ne da izogniti. Depresija ima veliko obrazov, lahko je blaga in jo oseba obvladuje. Je pa tudi spodbuda za iskanje poti iz krize in vračanju v normalno funkcioniranje. Če pa je depresija hujša ali huda, pa človeka ohromi in onemogoča normalno funkcioniranje. Ljudje, ki so že pred tem imeli težave z depresijo in so se zdravili, se bodo najverjetneje slabše spoprijeli z nastalo situacijo oziroma bodo morali poiskati ustrezno pomoč.
  • Sprejemanje in nadaljevanje življenja: Tisti, ki so v svojem življenju razvili boljše strategije spoprijemanja s težavami in problemi, bodo v to fazo vstopili prej in uspešneje. Boljša je racionalna kontrola čustvene naravnanosti, racionalno bodo pretehtali alternative in aktivno pristopili k razreševanju problema.

Končna faza pa pomeni dejansko izgubo. Tudi v primerih, ko si zaposleni celo najde drugo zaposlitev, je izguba travmatsko doživetje, saj pomeni velikokrat prehod na slabše plačano delo, izgubo delovnega okolja, spremembo delovnih pogojev, sodelavce, privajati se mora na novo okolje, nove zahteve, sodelavce. Hkrati pa težave in napore v iskanju nove zaposlitve spremlja občutek zavrnitve, tudi izdanosti, jeza.

Ob odpustitvi mnogi posamezniki psihično dobesedno odrevenijo in odrivajo to, kar se jim je zgodilo; nadaljujejo z načinom življenja, kot da se ni nič zgodilo.

Pogosto se razvije hrepenenje po prejšnji zaposlitvi, čeprav morda oseba že dobi drugo zaposlitev. Ljudje pogrešajo prejšnje sodelavce, čeprav se morda niti niso dobro razumeli; hkrati začutijo jezo do prejšnjega vodstva, še zlasti, če se na odpoved niso mogli pripraviti. Jeza v tem obdobju lahko osebo preplavlja, sprožijo jo lahko povsem slučajne misli, premišljevanje o nekorektnem postopku odpuščanja, občutjih razvrednotenja, manjvrednosti, doživljanje krivice itd. V teh primerih je jeza lahko huda, razdiralna in usmerjena tudi na družino in širšo okolico.

V naslednji stopnji človeka prevzame obup, ne vidi, kako bo lahko živel dalje, preživljal sebe in svoje otroke. Neuspešno iskanje nove zaposlitve strah pred bodočnostjo, obup in dezorganizacijo življenja lahko le stopnjuje. Tako je do depresije le kratek korak. To je faza, ko se ljudje v svojem čustvenem doživljanju znajdejo v kotu in lahko reagirajo tudi s samomorilnim vedenjem. To je obdobje, ko oseba potrebuje čustveno podporo svoje družine in širšega okolja; potrebna pa je tudi pomoč kliničnega psihologa ali psihiatra.

Če oseba razpolaga z učinkovitimi strategijami soočanja s težavami in ima zadovoljivo podporo, se bo lahko umirila in začela s postopno reorganizacijo svojega življenja in vedenja. Spozna, da mora v svojem življenju spremeniti svoj način razmišljanja in vedenja, To je seveda dolgotrajen in mučen proces. Začela bo postavljati realistične načrte in se ne bo več zatekala v sanjarjenje in fantazije.

Človek ima v vsakem procesu žalovanja tri možne izbire: a- lahko ostane na isti točki, ne napreduje; b- drsi v vedno večjo krizo; c- postopno začne konstruktivno urejati svoje življenje, analizira možnosti, ki so realno na razpolago in sledi svojim realističnim ciljem.

Znaki žalovanja zaradi izgube zaposlitve

Pri starših je opazna zmanjšana zmožnost biti starš. Težko se skoncentrirajo na potrebe otrok. Včasih pred otroci prikrivajo dejstvo, da so odpuščeni, prav tako pred drugimi člani družine. Sram jih je in se vidijo kot zgube.

Ker ostajajo doma, pogosto prevzamejo nekatere naloge, ki jih pred tem niso opravljali; npr. oče prevzame nekatere dolžnosti matere, a se na to težje prilagodi tako sam kot otroci. Prilagajanje na spremembe v družinski vlogi je težko.

Odpuščen človek se ne more spominjati prijetnih trenutkov, vezanih na izgubljeno zaposlitev; vse, česar se spominja, je slabo, boleče. Srečni spomini so potlačeni in pozabljeni.

Stres zaradi spremenjene družinske strukture, izpada družinskih dohodkov in čustvene travme zaradi odpovedi, pogosto vodi v napeto, konfliktno ozračje, kjer je že malenkost dovolj, da se razplamti prepir. Družina se začne izogibati situacijam, ki vodijo v prepir, mladostniki so neradi doma, prav tako je spremenjeno vedenje otrok, ki se začno bati svojega starša. Sami zmotno mislijo, da so sami zakrivili konfliktno ozračje; posledično je vedno slabša komunikacija v družini; osamljen pa ni samo nezaposleni član družine, ampak tudi ostali člani družine.

Razvije se obtoževanje drugih za našo nesrečo in o tem so pripravljeni vedno znova razpravljati. To krepi občutek nemoči, brezupa, pa tudi odrešuje od samostojnega iskanja rešitve. Da bi zmanjšali občutek lastne neadekvatnosti, nemoči in brezupa, ljudje začno posegati po alkoholu, kot najbolj dostopnem sredstvu za »regulacijo razpoloženja«, zdravila, ki jim jih predpiše zdravnik, ljudje uživajo po lastni uvidevnosti in to v prevelikih odmerkih. Vse to sicer na kratko progo popravi razpoloženje, dolgoročno pa ne prinaša razrešitve težav.

Stalni prepiri zaradi finančnih težav in nujne družinske potrošnje.

Kot vidimo, je čustvena travma, ki jo oseba doživi ob izgubi službe, izjemno obsežna in prizadene človeka v vseh aspektih.

Zato oseba, ki je izgubila zaposlitev nujno potrebuje ne le pomoč družine in prijateljskega kroga, ampak tudi podporo zdravstvenega sistema, predvsem pa možnost, da se v relativno kratkem času ponovno zaposli.

Literatura:

  • Brenner,M.H. (1977), Personal stability and economiuc security, Social Policy, 8, str. 2-4 Moo
  • Waters, L.E., Moore,K.A. (2001): Coping with economic deprivation during unemployment. Journal of Economic Psychology, 22, 461 - 482
  • Davis.J: The job loss survival guide; www.joblossguide.com

Nazaj na seznam