Vzajemne zavarovalnice imajo dolgo zgodovino in pomembno vlogo v zavarovalništvu. So precej razširjene, saj sta v EU27 kar dve tretjini vseh zavarovalnic organiziranih v obliki vzajemne družbe. 120 milijonov prebivalcev evropske unije pa ima pri vzajemni zavarovalnici v celoti ali delno krito zdravstveno zavarovanje.

Načelo vzajemnosti

Vzajemne zavarovalnice poslujejo na osnovi načela vzajemnosti, kar pomeni, da vsi člani vzajemne zavarovalnice solidarno zagotavljajo varnost za vsakega posameznika. Mlajši zavarovanci del premije namenjajo za medgeneracijsko vzajemnost in plačujejo višjo premijo, kot bi bila potrebna glede na izdatke, ki jih ima zavarovalnica glede na njihove škode. Starejši zavarovanci zato ne plačujejo (bistveno) višje premije, kot bi bile v primeru, če bi bile določene zgolj na podlagi njihove rizičnosti. Vzajemnost torej pomeni, da vsi zavarovanci prispevajo enak del pri kritju stroškov, ne glede na rizičnost posameznika.

Osnovna načela vzajemnih organizacij

Evropska komisija v posvetovalnem dokumentu o vzajemnih družbah navaja osnovna načela vzajemnih organizacij:

  • odsotnost deležev družbe,
  • prost vstop v članstvo,
  • neprofitni cilji,
  • solidarnost,
  • demokratičnost in
  • neodvisnost.

Odsotnost deležev družbe

V vzajemnih organizacijah ni deležev ali delnic, ki bi njihovim lastnikom dajali kakršenkoli donos. Namesto lastniškega kapitala je za njihov zagon potreben ustanovitveni kapital, ki ga zberejo člani ali pa ti pridobijo kredit zanj. Tudi prva slovenska zavarovalnica je nastala tako, da so njeni ustanovitveni člani za ustanovitev najeli kredit.

Prost vstop v članstvo

To načelo pomeni, da lahko v vzajemno organizacijo vstopijo vsi, ki izpolnjujejo pogoje iz statuta takšne organizacije. Večina vzajemnih organizacij je odprtih, kar pomeni, da lahko postane njihov član kdorkoli, nekatere pa so zaprte, na primer na določeno geografsko območje ali na posamezen poklic. To je posledica dejstva, da so vzajemne organizacije nastajale kot organizirana oblika združevanja interesov posameznikov – tako je na primer v devetdesetih letih nastala motoristična vzajemna zavarovalnica v Franciji, ker motoristi pri zavarovalnicah na trgu niso mogli priti do primernega (to je dovolj cenovno ugodnega) zavarovanja.

Neprofitni cilji

Delovanje vzajemnih organizacij ni podrejeno ustvarjanju dobička, pač pa zadovoljevanju potreb članov. To ne pomeni, da takšna organizacija ne sme imeti dobička, saj posluje na enak način kot druge družbe. Bistvena razlika pa je pri porabi dobička oziroma presežka. Ta namreč ni namenjen za izplačevanja donosa na kapital, pač pa ga vzajemne organizacije reinvestirajo v nove storitve za svoje člane, razvoj organizacije ali povečanje finančne trdnosti s prenosom v varnostne rezerve. Del presežka se lahko vrne tudi članom, vendar pri tem ne gre za delitev donosa na kapital.

Ključni sta neprofitnost in solidarnost

S temi izhodišči se strinja tudi združenje vzajemnih zavarovalnic AIM iz Bruslja, ki poudarja, da je ključna lastnost vzajemnih organizacij to, da niso profitno usmerjene. Cilj njihovih aktivnosti ni realizacija finančnega profita, pač pa izboljšanje življenjskih pogojev njihovih članov, kar imenujejo socialni profit. Zaradi te svoje usmeritve so vzajemne organizacije za razliko od komercialnih družb pripravljene investirati tudi v aktivnosti, ki finančno niso neposredno dobičkonosne. Ob tem pa AIM poudarja tudi pomembno vlogo solidarnosti – na njeni podlagi so lahko storitve javnega interesa dostopne vsem, ne glede na osebni rizik, ki ga posameznik predstavlja, ali na njegov finančni položaj. To je še posebej pomembno sedaj, ko se sistemi obveznega zdravstvenega varstva soočajo z vse večjimi finančnimi težavami in postaja področje dopolnilne zaščite vse pomembnejše.